|
Nadškof dr. Anton Bonaventura Jeglič
Iz begunjske župnije je izšel velik
Slovenec in goreč pastir, nadškof dr. Anton Bonaventura Jeglič.
Rodil se je 29. maja 1850 pri Pogorevčku v Begunjah. Krščen je bil v
domači cerkvi sv. Urha, kjer je 3. avgusta 1873 pel novo mašo,
biserno mašo pa obhajal leta 1933. Po novi maši je bil Anton
Bonaventura Jeglič v Begunjah kaznilniški kurat.
14. julija 1897 je bil izbran za
naslovnega škofa siunitskega. Posvečen je bil v Sarajevu 12. 9.
1897. Cesar Franc Jožef ga je 11. 2. 1898 predlagal za ljubljanskega
škofa namesto Jakoba Missie, Sveti sedež ga je potrdil 24. 3. 1898,
ljubljansko škofijo pa je prevzel v posest 22. 5. 1898. Vodil jo je
do upokojitve leta 1930, ko se je umaknil v Gornji Grad. Leta 1932
se je preselil v samostan k cistercijanom v Stično, kjer je na prvi
petek, 2. julija 1937 umrl.
V oporoki je 25. novembra leto prej
zapisal: "Dušo izročim po rokah Device in Matere Marije presveti
Trojici, v katero sem zmeraj odkrito veroval in jo častil." Škof
Gregorij Rožman je v spomin Marijinemu častilcu Jegliču kmalu po
njegovi smrti zapisal: "Zveličanje duš in večjo božjo čast je hotel
Jeglič doseči po Mariji. Trditi morem, da ni ničesar storil brez
Marije. Za vsak svoj korak in odločitev se je priporočil Njej. Pred
Jezusa je vedno stopil ob roki svoje nebeške Matere.«
Škof Jeglič je nastopil svojo služno v
zelo razgibanem trenutku življenja Cerkve in sploh celotne družbe.
Svet se je takrat soočal z novimi filozofskimi tokovi, s praktičnimi
učinki novih odkritij znanosti, tehnike in industrializacije, kar je
vplivalo na razna socialna vprašanja. Znotraj Cerkve so se porajale
pobude za prenovo filozofskega in teološkega študija, pobude za
poglabljanje verskega življenja, pobude za bolj organizirano in
poglobljeno delovanje duhovščine na različnih področjih: v domači
župniji, družini, raznih združenjih, v pastoralnem področju ter
misijonih.
Izredno veliko delo je opravil v
škofiji z organiziranjem življenja in delovanja duhovnikov in
vernikov. Objavljal je poslanice, pastirska pisma, uvedel seje
dekanov in prirejal škofovske sinode; spodbujal verske in posvetne
organizacije, razne bratovščine in Marijine kongregacije; v
slovenskem narodu pa je znan kot mecen šolstva, branitelj narodnih
pravic ter pisatelj knjig verske in vzgojne vsebine.
Največje njegovo versko prosvetno delo
je ustanovitev Zavoda sv. Stanislava, škofijske gimnazije in
konvikta v Šentvidu nad Ljubljano, ki jo je Jeglič odprl jeseni
1905, v letu 1914 pa so prvi dijaki te gimnazije opravili maturo.
V zvezi z ustanovitvijo Zavoda sv.
Stanislava in prve slovenske gimnazije v Šentvidu leta 1905 je
Jeglič zapisal: Posebno sem zaupal v Marijino pomoč in božjo
previdnost. Prišel sem večkrat v silne težave, a iz vseh me je rešil
Gospod. Zavod, moja ljubezen, dosti bolečin, pa tudi veselja, sem
imel z njim. Dolgo sem ga nosil v srcu. V Lurdu sem iskal nasveta
pri Materi Božji. Zavod stoji. Zidali so ga duhovniki in slovensko
ljudstvo, pa nihče drug."
Cistercijanom v Stični, kjer je zadnja
leta prebival, je za svoj zadnji god leta 1937 dejal: "Kakor sem
tukaj na zemlji izpred tabernaklja vodil svoj narod, tako bom tudi v
nebesih pri Kristusu in Mariji posredoval za svojo domovino."
Škof Gregorij Rožman je v spomin
Marijinemu častilcu Jegliču kmalu po njegovi smrti zapisal:
"Zveličanje duš in večjo božjo čast je hotel Jeglič doseči po
Mariji. Trditi morem, da ni ničesar storil brez Marije. Za vsak svoj
korak in odločitev se je priporočil Njej. Pred Jezusa je vedno
stopil ob roki svoje nebeške Matere. Ko je potoval iz Bosne v svojo
ljubljansko škofijo, se je grede ustavil na Trsatu. Tam je opravil
duhovne vaje in se tako v okrilju Božje Matere pripravil na veliko
delo v ljubljanski škofiji. Vsako leto vsaj enkrat je pohitel potem
iz Ljubljane na Trsat, da se je tam zopet priporočil Marijini
priprošnji.
Ker je iz lastne izkušnje poznal moč
Marijine priprošnje in blagodejen vpliv Marijinega češčenja, je
mladim nenehno priporočal to češčenje. Po njegovem prizadevanju je
ljubljanska škofija postala kakor lep cvetlični vrt. V vsaki župniji
je bila ustanovljena Marijina družba. Zadnji njegov poziv pred
smrtjo je bil: Povsod Boga in Devico Marijo!"
V svojem dnevniku je zapisal: "Nežno
ljubezen do Device Marije so mi vcepili dobra mati. Molitev za
čistost in pomoč v smrtni uri, ki so me je naučili, molim še zdaj." |
