PRVA STRAN | ZGODOVINA | CERKVE SV. URHA, SV. PETRA, SV. LUCIJE
Župnija sv. Urha v Begunjah Zgodovina župnijske cerkve
	Župnijska cerkev sv. Urha se prvič omenja s patrocinijem 30. 4. 1403. Prvotno je bila lastniška cerkev blejskega gospostva briksenških škofov. Leta 1468 pa se v matrikuli radovljiške župnije že omenja med njenimi podružnicami. Sedanja podoba baročne cerkve je bila dograjena med letoma 1776 in 1781. Tedaj so novo cerkev in župnišče prekrili z opeko z opuščenega gradu Kamen. Hud vihar je leta 1824 opustošil streho na zvoniku, zato so zgradili novega, višjega, in mu dali današnjo podobo. Do leta 1856 je bila le ena zakristija na severni strani. Tega leta pa so dozidali še južno zakristijo. Do 1877 je bil iz sosednje graščine Katzenstein napeljan ob zvoniku poseben mostovž na kor, ki je gosposki omogočal, da so ločeno od ostalega ljudstva prihajali v cerkev k bogoslužju. Leta 1873 je bil z reformami cesarja Jožefa II. ustanovljen samostojen vikariat. Do 1787, ko so Begunje postale samostojna župnija s stalno duhovniško službo, so begunjsko cerkev oskrbovali kurati, ki so že prebivali v Begunjah. Oltarne slike so delo Leopolda Layerja (1752–1828) iz Kranja. Sliko sv. Urha je naslikal Ivan Šubic, slika Srca Jezusovega pa je Groharjevo impresionistično delo. Stranski kamniti oltar Matere Božje s sliko je iz nekdanje kapele z gradu Kamen. Oltar sv. Mihaela se omenja v vizitacijskih zapiskih iz leta 1631. Zadnja dva stranska oltarja sv. Valentina in sv. Izidorja je 1877. izdelal radovljiški kamnosek in kipar Janez Vurnik. Največji okras je cerkev dobila v letih 1894 in 1897, ko je nastala poslikava njene notranjščine, ki velja za najboljše delo Matije Bradaška iz Kranja. Barvna okna so bila izdelana leta 1894 v Innsbrucku na Tirolskem. Orgle pa so Milavčevo delo iz leta 1906 in imajo 19 registrov.
Župniki v Begunjah Begunje so spadale pod Radovljico do leta 1783. Tega leta pa se je ustanovila duhovniška služba. Prvi duhovni pastir v Begunjah je bil Matija Kunstelj. Drugi pastir je bil Gašper Mihelčič, ki je prišel v Begunje 8. avgusta 1784 in je še isto leto 18. 10. umrl. Tretji duhovnik, ki se je podpisoval namestnik in kaplan, pa je bil Tomaž Macher.    župnik od do 1. Urban Aschbe 5. 12. 1792 1796 2. Janez de Romani 1797 1. 11. 1806 3. Jurij Kallan 1807 1822 4. Luka Kokail 1822 1840 5. Andrej Kopač 12. 7. 1840 10. 8. 1859 6. Silvester Keše 10. 11. 1859 12. 12. 1883 7. Janez Nep. Košmelj 24. 4. 1884 1908 8. Jožef Seigerschmied začasni upravitelj 1908 9. Jakob Kleindienst 5. 3. 1908 31. 1. 1919 10. Mihael Zevnik 1. 2. 1919 8. 9. 1931 11. Franc Gornik 1. 12. 1932 1945 12. Franc Hiti 1945 15. 8. 1974 13. Martin Erklavec 15. 8. 1974 31. 7. 2002 14. Franc Maček 1. 8. 2002 31. 7. 2013  15. dr. Matjaž Ambrožič 1. 8. 2013   Gospod Franc Gornik je bil med vojno izgnan in je v župniji pomagal kaznilniški kurat Franc Hiti, ki je bil v kaznilnici že od leta 1937 in je leta 1945 dobil dekret za župnijskega upravitelja v Begunjah.
Podružnična cerkev sv. Petra Cerkev sv. Petra na Begunjami je nedvomno eden naših najpomembnejših kulturnih spomenikov. Cerkev odlikuje izredno lepa lega nad Begunjami, ki obvladuje celotno radovljiško polje, obenem pa je z dvoladijsko zasnovo in freskami izreden arhitekturni in umetnostni spomenik, s katerim se izpoje gotika in začenja renesansa. Vedno je bila dobro obiskana: v turških časih je s kresovi opozarjala na nevarnost, kasneje so jo obiskovali številni romarji, danes pa je priljubljena izletniška točka bližnjih in daljnih popotnikov in turistov. Cerkev je bila zgrajena v začetku 16. stoletja, v vizitacijskih zapisnikih iz leta 1657 pa se omenjata tudi zvonik in zakristija ob severni steni prezbiterija. Kapela oz. zunanji oltar, posvečen sv. Ani Solčavski, prislonjena ob zvonik, je iz 17. stoletja, zakristija ob južni steni prezbiterija pa je baročna, iz. 18. stoletja. Notranjščino je v letih 1530-1540 poslikal Jernej iz Loke, ki je deloval na vsem zahodnem slovenskem etničnem ozemlju od Gorenjske do Benečije v letih 1510-1536. Freske v cerkvi sv. Petra, kjer je v ladji  upodobil  pasijon
na slavoločni steni in poslednjo sodbo, v prezbiteriju pa legendo sv. Petra, predstavljajo njegov najpomembnejši opus, deloma zaradi obsega, deloma pa tudi zato, ker je dotedanjo srednjeveško tradicijo pasijonskih prizorov obogatil z nekaterimi, za slovensko ozemlje nenavadnimi motivi, kot so: umivanje nog apostolom, padec bičanega, ko ga odvezujejo od stebra, zasmehovanje kronanega z zavezanimi očmi in na križu sedeči Jezus, ki opazuje vrtanje lukenj.
	Podružnična cerkev sv. Lucije Cerkev sv. Lucije v Zadnji vasi je bila nekoč znana božja pot. Tristrano zaključen gotski prezbiterij je bil zgrajen po letu 1468. Portal renesančnih oblik, ki je bil izklesan iz zelenega peraškega tufa, je datiran z letnico 1663, ki najbrž označuje čas prezidave in dozidave cerkve. Takrat je cerkev dobila novo ladjo s tlorisom v obliki potegnjenega osmerokotnika in lopo na zahodni strani. Zvonik je baročen. Nad vhodom v zakristijo je letnica 1767, ki označuje čas baročne prezidave cerkve, med katero je bila k cerkvi najbrž prizidana tudi kapela.
Zbral, foto: Peter Kolman